Slovenia - Upravno sodišče Republike Slovenije, 29 August 2012, I U 787/2012

Upravno sodišče v obrazložitvi sodbe pojasnjuje, kaj pomeni zahteva po "ugotavljanju splošne verodostojnosti prosilca" iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

Sodišče v skladu z nacionalnimi in mednarodnimi predpisi ter domačo in tujo sodno prakso zaključuje, da pri ugotavljanju splošne verodostojnosti prosilca ne gre za ocenjevanje verodostojnosti prosilčeve osebnosti kot take, ampak gre za ocenjevanje njegovih navedb in ravnanj. Nadalje sodišče izpostavi nekatera relevantna pravila ter standarde po katerih se ugotavlja splošna verodostojnost prosilca:

- Ocena verodostojnosti prosilca mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca."

- Potrebno je razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in manj pomembnimi (nematerialnimi) (ne)konsistentnostmi v izpovedbah in ravnanjih prosilca, pri čemer so materialne nekonsistentnosti vezane na okoliščine v zvezi z temeljnimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite (podlaga za preganjanje, dejanja preganjanja, vez med podlago in dejanji preganjanja, odsotnost zaščite itd.), med tem ko so nematerialne nekonsistentnosti tiste, ki se ne nanašajo neposredno na pogoje za mednarodno zaščito (podatki v zvezi s potjo iz države izvora v Slovenijo in podobno). To pomeni, da kadar so okoliščine preganjanja ali tveganje za resno škodo primerljive z okoliščinami iz 3. člena MKVČP, je treba upoštevati, da iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina "izpoved v številnih elementih izmikajoča" in z določenega vidika "neverodostojna", to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP.

- Če so v izjavah oziroma v ravnanjih prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti; vendar pa ni v vsakem primeru nespoštovanje tega standarda razlog za odpravo upravne odločbe, ampak Upravno sodišče takšno upravno odločbo odpravi, če je napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

- Kadar prosilec ni podal "očitno" neutemeljene prošnje, je treba vse tri temeljne kriterije iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ ("da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom") in dodatna merila v okviru tretjega kriterija vključiti v dokazno oceno, kajti splošna verodostojnost prosilca lahko temelji samo na celoviti obravnavi in dokazni oceni vseh treh kriterijev in dodatnih dejavnikov v okviru tretjega kriterija skupaj, pri čemer nobeden od treh temeljnih kriterijev nima a priori v vsakem primeru večje ali manjše teže, ampak je njihov učinek na splošno verodostojnost prosilca odvisen od konkretnih okoliščin vsakega primera.

- Pri uporabi drugega kriterija (primerjanje izjav prosilca z informacijami v državi izvora) je treba upoštevati kriterije za oceno informacij o stanju v izvorni državi. Ti kriteriji pa so: točnost in ažurnost podatkov; uporaba različnih virov, pri čemer imajo poročila Visokega komisariata ZN za begunce po tem določilu poseben pomen, v prihodnosti pa stranke ne bodo smele iti mimo priporočil, ki jih bo izdajal Evropski azilni podporni urad; objektivnost in nepristranost virov; celovitost informacij o izvorni državi, pri čemer morajo imeti prednost oziroma večjo veljavo tista poročila, ki obravnavajo stanje v izvorni državi z vidika človekovih pravic.

- Pri oceni utemeljenosti razlogov, zakaj prosilec ni mogel predložiti dokazov, je treba upoštevati, da "so primeri, ko prosilec vse svoje navedbe potrdi z dokazi, prej izjeme kot pa pravilo. V večini primerov bo oseba, ki beži pred preganjanjem, prišla zgolj z nujnimi stvarmi in zelo pogosto celo brez osebnih dokumentov".

- Pri splošni verodostojnosti prosilca je treba upoštevati kulturno-vrednostne in jezikovno-pomenske razlike med družbenim okoljem, iz katerega prihajajo prosilci, in družbenim okoljem v Sloveniji, časovno oddaljenost od relevantnih dogodkov, psiho-fizično stanje prosilca, če je bil le-ta na primer že žrtev preganjanja, mladoletnost, spol itd.

- Po praksi ESČP je treba "pogosto spričo posebne situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, glede vprašanja verodostojnosti izjav in predloženih dokumentov v primeru dvoma odločiti v korist prosilca. Vendar pa konkretne odločitve v sodni praksi ESČP kažejo, da zgoraj navedeni standard v praksi pravzaprav pomeni to, kar zagovarja UNHCR in sicer, da „kadar se zdi, da so prosilčeve navedbe verodostojne, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca, razen če močni razlogi ne govorijo za drugačno odločitev /.../" oziroma velja /.../ "standard v dvomu v korist prosilca uporabiti samo takrat, kadar so bili pridobljeni in preverjeni vsi razpoložljivi dokazi in ko je uradna oseba zadovoljna s splošno verodostojnostjo. Prosilčeve navedbe morajo biti koherentne in verjetne in ne smejo biti v nasprotju s splošno znanimi dejstvi." Po praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije pa velja, da je zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil treba v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca.