ECRE is currently working on redeveloping the website. Visitors can still access the database and search for asylum-related judgments up until 2021.
You are here
Home ›Republika Slovenija - Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 9 May 2012, I Up 215/2012
European Union Law > EN - Qualification Directive, Directive 2004/83/EC of 29 April 2004
European Union Law > EN - Qualification Directive, Directive 2004/83/EC of 29 April 2004 > Art 4 > Art 4.3 (a)
European Union Law > EN - Qualification Directive, Directive 2004/83/EC of 29 April 2004 > Art 4
Slovenia - Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) (General Administrative Procedure Act ) - Art 9
Ugotovitev, da je prosilec za azil neprepričljiv, je stvar dokazne ocene, ki se izoblikuje šele v odločbi. Pristojni organ za mednarodno zaščito ni dolžan predhodno seznaniti prosilca s svojo dokazno oceno.
Zakon o mednarodni zaščiti v 9. alineji 23. člena določa, da mora Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) pri presojanju prošnje za mednarodno zaščito upoštevati specifične informacije o izvorni državi, ki so povezane izključno s konkretnim primerom in lahko vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Ker je nesporno, da je tožnik sodeloval na demonstracijah, bi MNZ moralo pridobiti specifične informacije o tem, ali v Iranu glede na zakone udeležba na demonstracijah in spopad z varnostnimi silami predstavlja dejanje, ki lahko vodi v preganjanje.
MNZ je zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj naj bi bil pri opisu dogodkov neprepričljiv, poleg tega pa je ocenilo, da nekaj časa po udeležbi demonstracij ni imel težav in da ob vrnitvi v Iran ne bi bil prepoznan kot udeleženec demonstracij.
Upravno sodišče je tožbi zoper odločbo MNZ ugodilo, saj po mnenju sodišča tožnik ni bil seznanjen z razlogi, zakaj so njegove izjave za MNZ neprepričljive, MNZ pa tudi ni poiskalo specifičnih informacij o izvorni državi ter ni ugotovilo načina izvajanja zakonov v Iranu.
MNZ se je na sodbo pritožilo. Po mnenju MNZ je ugotovitev, da je tožnik neprepričljiv, del dokazne ocene, ki pa je izoblikovana šele v odločbi in ne že tekom postopka, torej MNZ ni dolžno z njo seznaniti tožnika.
Po mnenju Vrhovnega sodišča MNZ ni bilo dolžno seznaniti tožnika s tem, da se mu določene izjave zdijo neprepričljive, saj je to del dokazne ocene, ki se izoblikuje šele v odločbi.
Kljub temu pa je sodba Upravnega sodišča pravilna, saj je nesporno, da je tožnik sodeloval na demonstracijah (o tem obstajajo posnetki) ter da so bile nekatere osebe podvržene grdemu ravnanju ob vrnitvi v Iran. Zato pri tožniku obstaja utemeljen strah, da bo zaradi sodelovanja na demonstracijah ob vrnitvi v Iran tam preganjan. MNZ napačno zaključuje, da iranske oblasti ne bodo pregledovale posnetkov demonstracij, če pa jih že bodo, so slabe kvalitete in tožnik ne bi bil prepoznaven, saj po mnenju Vrhovnega sodišča ta možnost vendarle obstaja.
MNZ bi moralo presojati specifične informacije o izvorni državi, in sicer bi moralo upoštevati, ali v Iranu glede na zakone in druge predpise udeležba na demonstracijah in spopad z varnostnimi silami predstavlja dejanje, ki povzroči preganjanje demonstrantov, in ugotoviti, kaj se lahko taki osebi zgodi.
Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s čimer je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje MNZ.
V ponovljenem postopku mednarodne zaščite je MNZ prosilcu priznalo status begunca.
Languages
- English
- Français
- Deutsch
- Nederlands
- Español
- Čeština
- Suomi
- Magyar
- Svenska
- Dansk
- Ελληνικά
- Italiano
- Polski
- Português
- Slovenčina
- Slovenščina