Republika Slovenija - Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 3 April 2012, I Up 163/2012

Country of Decision:
Country of Applicant:
Date of Decision:
03-04-2012
Citation:
I Up 163/2012
Court Name:
Vrhovno sodišče Republike Slovenije
Relevant Legislative Provisions:
National / Other Legislative Provisions:
Slovenia - Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) (International Protection Act)
Printer-friendly versionPrinter-friendly versionPDF versionPDF version
Headnote: 

Splošna verodostojnost prosilca je po presoji Vrhovnega sodišča RS mednarodno priznan standard, ki je ob upoštevanju več pogojev tista stopnja kredibilnosti prosilca, ki sicer nima nikakršnih materialnih dokazov o svoji preganjanosti, ki bo dala državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, tisto potrebno podlago, da verjame izjavi prosilca o njegovem preganjanju tudi brez materialnih ali drugih dokazov in mu le na podlagi njegovih izjav podeli mednarodno zaščito. 

Tožnik bi moral predlagati postavitev izvedenca že v upravnem postopku, najkasneje pa v tožbi. Ugovor, da ni bil postavljen izvedenec psihiatrične stroke, je po mnenju Vrhovnega sodišča nedovoljena pritožbena novota. Vrhovno sodišče dodaja, da se psihično zdravje strank v sodnih postopkih predpostavlja kot dejstvo. 

Facts: 

Ker tožnik razen svoje izpovedi ni predložil nobenih dokazov, je ministrstvo pri presojanju upoštevalo pogoje iz 21(3) člena ZMZ, ki določa:

„Kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva naslednje pogoje:

– da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje;

– da je podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov;

– da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom;

– da je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil;

– da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.”

Ministrstvo je ugotovilo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz prve, tretje, četrte in pete alineje 21 (3) člena in prošnjo za mednarodno zaščito zavrnilo.

Po mnenju tožnika je 21(3) člen v neskladju s Kvalifikacijsko direktivo. Člen 4(5) Kvalifikacijske direktive postavlja pet pogojev, ob katerih izpolnjenost prosilčevih navedb, ki niso podprte z drugimi dokazi, Ministrstvu sploh ni treba potrditi (shall not need confirmation) oziroma nadalje oceniti, ampak se jih v tem primeru šteje za resnične oziroma dokazane. Določba 21(3) člena ZMZ pa, ravno nasprotno, določa (in se v praksi tudi tako uporablja), da ob neizpolnjenosti kateregakoli od teh petih pogojev državi prosilčevih navedb sploh ni treba nadalje obravnavati, temveč se prošnja samo še zavrne kot neutemeljena.

Poleg tega tožnik v pritožbi zahteva postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Zatrjuje, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ni bil postavljen izvedenec psihiater, saj gre pri tožniku očitno za psihično bolezen paranojo. 

Decision & Reasoning: 

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je trditveno in dokazno breme v postopku mednarodne zaščite sicer deljeno, vendar večji del tega bremena vseeno nosi prosilec. Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze le tedaj, če obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Pa tudi tedaj se ti dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Iz istih razlogov tožnik ne sme navajati novih dejstev v pritožbi, če ne izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati do konca glavne obravnave oziroma do konca postopka na prvi stopnji. Tožnik bi torej moral že v upravnem postopku, najkasneje pa v tožbi, navesti razloge o nujnosti postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Vrhovno sodišče še dodaja, da se psihično zdravje strank v sodnih postopkih predpostavlja kot dejstvo. 

Glede skladnosti 21 (3) člena ZMZ s Kvalifikcijsko direktivo pa Vrhovno sodišče meni, da je ta podana. Pogoji iz 21(3) člena so skoraj dobesedno prenešeni iz 4(5) člena direktive. Smiselno enako je to vprašanje urejeno tudi v UNHCR-ovem Priročniku o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki prav tako uporablja pojem „splošna verodostojnost“. Tudi Ustavno sodišče RS je v več svojih odločbah navedlo, da v postopkih mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb. Splošna verodostojnost prosilca je po presoji Vrhovnega sodišča torej mednarodno priznan standard, ki je ob upoštevanju več pogojev tista stopnja kredibilnosti prosilca, ki sicer nima nikakršnih materialnih dokazov o svoji preganjanosti, ki bo dala državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, tisto potrebno podlago, da verjame izjavi prosilca o njegovem preganjanju tudi brez materialnih ali drugih dokazov in mu le na podlagi njegovih izjav podeli mednarodno zaščito. 

Outcome: 

Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Observations/Comments: 

Vrhovno sodišče se je pri vprašanju skladnosti 23(3) člena s Kvalifikacijsko direktivo opredelilo le do uporabe pojma splošne verodosojnosti, ni pa se opredelilo do argumentov tožnika glede tega da je uporaba 22(3) člena napačno prenešena v slovensko zakonodajo. Bistvena razlika je v tem, da v Slovenji v primeru ne-obstoja enega izmed pogojev iz 4(5) člena direktive (22(3) člen ZMZ), država lahko prošnjo zavrne brez nadaljnjega presojanja prosilčevih navedb. Nasprotno pa Kvalifikacijsa direktiva v 4(5) členu navaja, da je država opravičena te obveznosti le če so izpolnjeni vsi pogoji iz tega člena.

Case Law Cited: 

Constitutional Court, Up-2012/08, 5 March 2009

Constitutional Court, Up-1970/08, 2 April 2009