Republika Slovenija - Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 28 December 2011, I Up 732/2011

Country of Decision:
Country of Applicant:
Date of Decision:
28-12-2011
Citation:
I Up 732/2011
Court Name:
Vrhovno sodišče Republike Slovenije
National / Other Legislative Provisions:
Slovenia - Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) (International Protection Act)
Printer-friendly versionPrinter-friendly versionPDF versionPDF version
Headnote: 

Tožnikove pretekle izkušnje ne omogočajo zaključka, da je tožnika strah preganjanja (v primeru vrnitve), ki bi temeljilo na  rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, pač pa njegov strah temelji na možnih posledicah talibanskega maščevanja izključno zaradi njegovega pobega. Dejstvo, da je zbežal iz talibanskih vrst, pa mu po presoji Vrhovnega sodišča ne daje položaja „pripadnika določene družbene skupine“, na podlagi katerega bi mu bilo sicer mogoče priznati zahtevani status begunca.

Ker tožnik svojega sedanjega političnega prepričanja in sedanje antitalibanske verske pripadnosti ni omenil že na podaji vloge za mednarodno zaščito , ni upravičen do statusa begunca sur place. 

Facts: 

V obravnavanem primeru tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, s katero mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite, ni pa mu bil priznan status begunca. 

Tožnik, hazarske narodnosti, je bil kot mladoletnik prisilno mobiliziran in urjen s strani Talibanov za samomorilski napad, vendar je, še preden bi do napada prišlo, uspel pobegniti.

Tožnik je mnenja, da je upravičen do statusa begunca na podlagi svoje narodnostne pripadnosti (Hazara), saj so Hazari še vedno posebna tarča talibanov, ter pripadnosti določeni družbeni skupini, ki jo v tem konkretnem primeru tvori specifični profil otrok iz Afganistana, ki so bili rekrutirani s strani talibanov za izvajanje samomorilskih napadov.

Tožnik je tudi mnenja, da bi mu bilo glede na njegov sedanji strah pred preganjanjem vsekakor treba priznati status begunca sur place, in sicer zaradi njegovega sedanjega političnega prepričanja in njegove sedanje antitalibanske verske pripadnosti.

Decision & Reasoning: 

Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni mogoč zaključek, da je bil tožnik podvržen zatrjevanim dogodkom zaradi njegove rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali njegovem političnem prepričanju, ampak je to posledica dejstva, da talibani novačijo mlajše moške za uresničitev svojih ciljev. Predvsem pa je treba poudariti, da tožnik v primeru vrnitve ne bi bil več podvržen enakim ali podobnim dogodkom (prisilni mobilizaciji v talibanske vrste, indoktrinaciji, pripravi za samomorilsko akcijo) izključno zaradi njegovega pobega iz talibanskih vrst. Brez dvoma pa zaradi takega njegovega ravnanja obstaja utemeljeno tveganje, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, zato mu je tudi bila priznana subsidiarna oblika zaščite.

Po presoji Vrhovnega sodišča tožnikov strah temelji na možnih posledicah talibanskega maščevanja izključno zaradi njegovega pobega. Dejstvo, da je zbežal iz talibanskih vrst, pa mu ne daje položaja „pripadnika določene družbene skupine“, na podlagi katerega bi mu bilo sicer mogoče priznati zahtevani status begunca.

Po presoji Vrhovnega sodišča tožniku tudi ni moč priznati statusa zatečenega begunca (sur place). Na podlagi 69. člena ZMZ lahko utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj in usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi. Ta institut se torej nanaša na spremenjene okoliščine, ki nastopijo naknadno, potem ko je prosilec zapustil izvorno državo, in sicer te spremenjene okoliščine lahko nastopijo bodisi v izvorni državi prosilca ali pa gre za dogodke oziroma dejavnosti, pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, ki bi lahko imele za prosilca ob vrnitvi takšne posledice, ki bi utemeljevale priznanje statusa begunca ali status subsidiarne zaščite.

Vrhovno sodišče glede na to, da tožnik svoj sedanji strah pred preganjanjem zaradi njegovega sedanjega političnega prepričanja in njegove sedanje antitalibanske verske pripadnosti ni navedel v vlogi za priznanje mednarodne zaščite, ter da ni navedel dogodkov in ravnanj, do katerih je prišlo po njegovi zapustitvi izvorne države in na katerih naj bi temeljil njegov strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, zaključuje, da gre za poskus tožeče stranke pridobiti status begunca sur place, in ne za take spremenjene okoliščine iz prvega odstavka 69. člena ZMZ, na podlagi katerih bi bilo tožniku moč priznati tak status. 

Outcome: 

Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.