Republika Slovenija - Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 27 March 2013, I Up 107/2013

Tožnik je izpodbijal sklep o predaji Bolgariji, ki je po Dublinski Uredbi odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za azil.

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da so ga policisti v Bolgariji pretepali, da je bil po prijetju tri dni v priporu v majhni sobi s tremi posteljami skupaj s sedmimi drugimi migranti in brez hrane, da je bil v zaporu 40 dni, da je bil v zaporu prisiljen zaprositi za azil, da je v azilnem domu spal na tleh skupaj z najmanj 200 ljudmi in tam ni dobil nobene hrane, zato se je odločil da pobegne. V tožbi je tožnik izpostavil, da bi njegova vrnitev v Bolgarijo pomenila kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj so razmere v Bolgariji glede azilnih postopkov zelo slabe, da ne dosegajo minimalnih standardov EU, da Bolgarija krši načelo nevračanja, da so prosilci za azil lahko obravnavani pred sodiščem zaradi kaznivega dejanja ilegalnega prestopa meje ter da so prosilci za azil nameščeni v centru za pridržanje za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja. Tožnik je kot dokaz priložil poročila različnih mednarodnih organizacij.

Tožena stranka je mnenja, da takšnim izjavam ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov ni mogoče verjeti. Iz predloženih poročil ne izhaja, da bi v Bolgariji obstajala sistemska pomanjkljivost azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil. Toženi stranki tudi niso znana nobena poročila Evropske Komisije, iz katerih bi izhajalo, da Bolgarija ne spoštuje mednarodnih obveznosti. Po mnenju tožene stranke je »Dublinski sklep« zgolj procesni sklep, ki se izda če so izpolnjeni pogoji iz Dublinske Uredbe.