Republika Slovenija - Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 27 March 2013, I Up 107/2013

ECRE is currently working on redeveloping the website. Visitors can still access the database and search for asylum-related judgments up until 2021.

Printer-friendly versionPrinter-friendly versionPDF versionPDF version
Headnote: 

Ko tožnik že v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje, da bi bil v primeru predaje na podlagi Dublinske uredbe v državi sprejemnici (v tem primeru v Bolgariji) izpostavljen kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bi morala tožena stranka preizkusiti, ali morebitne sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško in ponižujoče ravnalo, v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Facts: 

Tožnik je izpodbijal sklep o predaji Bolgariji, ki je po Dublinski Uredbi odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za azil.

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da so ga policisti v Bolgariji pretepali, da je bil po prijetju tri dni v priporu v majhni sobi s tremi posteljami skupaj s sedmimi drugimi migranti in brez hrane, da je bil v zaporu 40 dni, da je bil v zaporu prisiljen zaprositi za azil, da je v azilnem domu spal na tleh skupaj z najmanj 200 ljudmi in tam ni dobil nobene hrane, zato se je odločil da pobegne. V tožbi je tožnik izpostavil, da bi njegova vrnitev v Bolgarijo pomenila kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj so razmere v Bolgariji glede azilnih postopkov zelo slabe, da ne dosegajo minimalnih standardov EU, da Bolgarija krši načelo nevračanja, da so prosilci za azil lahko obravnavani pred sodiščem zaradi kaznivega dejanja ilegalnega prestopa meje ter da so prosilci za azil nameščeni v centru za pridržanje za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja. Tožnik je kot dokaz priložil poročila različnih mednarodnih organizacij.

Tožena stranka je mnenja, da takšnim izjavam ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov ni mogoče verjeti. Iz predloženih poročil ne izhaja, da bi v Bolgariji obstajala sistemska pomanjkljivost azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil. Toženi stranki tudi niso znana nobena poročila Evropske Komisije, iz katerih bi izhajalo, da Bolgarija ne spoštuje mednarodnih obveznosti. Po mnenju tožene stranke je »Dublinski sklep« zgolj procesni sklep, ki se izda če so izpolnjeni pogoji iz Dublinske Uredbe.

Decision & Reasoning: 

Po mnenju Vrhovnega sodišča je tožnik navajal okoliščine, ki zbujajo dvom v to, da so v Bolgariji prosilci deležni učinkovitega azilnega postopka in da so varovane njihove človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato bi tožena stranka morala presojati okoliščine, ki kažejo na to, da bi bile tožniku v primeru predaje Bolgariji kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ter če je potrebno uporabiti določbo 3(2) člena Dublinske Uredbe.

Res je, da je odločitev o predaji po Dublinski Uredbi procesne narave in da prosilec ne more izbirati odgovorne države za obravnavo njegove prošnje. Vendar pa bi v tem primeru, ko tožnik že v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje, da bi bil v primeru predaje Bolgariji tam izpostavljen kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, morala tožena stranka preizkusiti, ali morebitne sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško in ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 

Outcome: 

Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.