Republika Slovenija - Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 10 July 2013, I Up 250/2013

Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo MNZ-ja, da ni bilo mogoče na podlagi ZMZ in ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/86/ES in Direktive 2011/95/ES ter ListineEU o temeljnih pravicah ugoditi tožničini prošnji za združevanje z njeno materjo.

ZMZ v prvem in drugem odstavku 16. b člena določa, za katere družinske člane lahko oseba s priznano mednarodno zaščito zaprosi za združevanje. ZMZ je glede družinskih članov prosilca tudi po presoji Vrhovnega sodišča v celoti usklajen z Direktivo 2003/86/ES. Usmeritve, ki jih daje Direktiva 2011/95/ES, so le možnosti oziroma priporočila državam članicam EU, da (lahko, če se tako odločijo) razširijo krog oseb, ki lahko po načelu združevanja družine pridobijo status begunca v povezavi z družinskim članom, ki mu je tak status iz razlogov Ženevske konvencije v določeni državi članici EU že priznan.

Razširitev kroga družinskih članov za državo pomeni povečanje njenih obveznosti. Ob širitvi kroga upravičencev obstaja večja verjetnost, da bo na tej podlagi pridobilo status begunca večje število oseb, kar pa pomeni, da bo treba večjemu številu oseb zagotoviti pravice, ki iz takega statusa izhajajo. Takšna širitev je torej povezana tudi z zmožnostjo države, da glede na svoj ekonomski položaj širi število upravičencev in pravic, ki jih mora potem tudi zagotavljati. O tem pa se lahko v Sloveniji odloča le z zakonom, torej o tem lahko odloča le Državni zbor, ki je pristojen za sprejem zakonov. 

Ker torej pravni red EU ne določa razširitve kroga družinskih članov, ki lahko po načelu združitve družine pridobijo status begunca po osnovnem prosilcu, kot obveznost, ki jo morajo države članice vnesti v svojo zakonodajo, temveč le kot možnost, neposredna uporaba Direktive Sveta 2003/86/ES niti Direktive 2011/95/ES ni mogoča že zaradi njiju samih, kogentnih določb ZMZ, ki so s pravnim redom EU usklajene, pa tudi ni mogoče razlagati širše, kot so zapisane. Iz navedenega razloga tudi ni utemeljena tožbena trditev, da naj bi bil ZMZ v tem delu v neskladju s pravnim redom EU in da bi bilo zato treba zastaviti predhodno vprašanje Sodišču EU. 

Opredelitev družinskih članov v ZMZ ni v neskladju s 53. (zakonska zveza in družina) in 56. (pravice otrok) členom v zvezi s 15. (uresničevanje in omejevanje pravic) členom Ustave Republike Slovenije in tudi ne z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Različni slovenski zakoni za urejanje različnih razmerij različno definirajo družino, kar je glede na to, da definicija družine ni ustavna kategorija, ustavno dopustno. Neposredna uporaba določb Ustave glede družinskih članov torej ni mogoča, saj jih Ustava ne določa. Prav tako iz EKČP ne izhaja definicija družinskih članov, zato tudi ni mogoče uspešno uveljavljati, da je v tem delu ZMZ v nasprotju z EKČP.

Specifične razmere tega primera, ko mati sedmih mladoletnih otrok zaradi razmer v izvorni državi Somaliji že več kot 6 let ne živi z njimi, ko je njihov oče mrtev, in ko so ti otroci po podatkih upravnega spisa v begunskem taborišču v Keniji skupaj s svojo staro mamo, kažejo na to, da so se ti otroci čustveno in socialno navezali na svojo staro mamo in da bi bilo v korist teh otrok, da se zveza s staro mamo zaradi združitve z biološko materjo ne prekine. Vendar ta vidik pri odločanju o združevanju družine po ZMZ glede na določbe ZMZ ni pravno upošteven, zato širitev kroga družinskih članov, določenega v ZMZ, tudi zaradi takšnih okoliščin ni mogoča. Organu, ki o mednarodni zaščiti odloča, v ZMZ ni dana diskrecija, da v posebej utemeljenih okoliščinah razširi krog družinskih članov preko predpisanega, take obveznosti mu ne nalagajo oziroma diskrecijske pravice ne dajejo niti pravni akti EU niti EKČP. 

Ne gre tudi za nedopustno neenako obravnavanje, če ZMZ nima enakih določb glede družinskih članov, kot jih ima Zakon o tujcih (ZTuj-2). Res so v ZTuj-2 družinski člani opredeljeni širše, vendar to še ne pomeni nedopustnega neenakega obravnavanja tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito oziroma beguncev. Že njuna pravna položaja sta različna, kar je že lahko ključni razlog za različno ureditev. Izjemoma lahko pristojni organ za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 47. člena ZTuj-2). V tej določbi je dana diskrecijska pravica pristojnemu organu, da iz posebej utemeljenih razlogov razširi krog družinskih članov. Take določbe ZMZ nima, vendar to še ne pomeni, da gre za nedopustno razlikovanje. Poleg tega ZTuj-2 v četrtem odstavku 3. člena izrecno določa, da se ta zakon (namreč ZTuj-2) ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, in za tujce, ki jim je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita, razen če ni z zakonom drugače določeno.