Republika Slovenija - Vrhovno sodišče, 20. oktober 2011, U-I-292/09-9

Country of Decision:
Country of Applicant:
Date of Decision:
20-10-2011
Citation:
U-I-292/09-9
Court Name:
Ustavno sodišče Republike Slovenije
National / Other Legislative Provisions:
Slovenia - Ustava Republike Slovenije (Constitution)
Slovenia - Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) (International Protection Act)
Slovenia - Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) (International Protection Act) - Art 52
Slovenia - Ustava Republike Slovenije (Constitution) - Art 22
Printer-friendly versionPrinter-friendly versionPDF versionPDF version
Headnote: 

Tretji odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti, ki določa, da v primeru, ko ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, ni v skladu z Ustavo.

Ugotovitev splošne verodostojnosti mora biti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.

Facts: 

Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Na podlagi ocene vseh izjav ter ravnanja pritožnikov v postopku je MNZ sprejelo oceno, da ni podana njihova splošna verodostojnost. MNZ je menilo (Vrhovno sodišče pa je temu tekom postopka pritrdilo), da glede na to, da pritožnika nista izkazala splošne verodostojnosti, v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZMZ ni bilo treba preverjati informacij o izvorni državi. Dosedaj uveljavljeno stališče MNZ namreč je, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni avtomatsko prisilne odstranitve v izvorno državo, kar posledično pomeni, da z zavrnitvijo prošnje ne pride do kršitve načela nevračanja, če se v postopku priznanja mednarodne zaščite ob ugotovljeni splošni neverodostojnosti prosilca ne preveri informacij o izvorni državi.

Decision & Reasoning: 

Ustavno sodišče ugotavlja, da je načelo nevračanja splošno priznano mednarodno načelo in obveznost spoštovati to načelo izhaja iz Ženevske konvencije (33 (1) člen), CAT (3. člen), EKČP (3. člen) in Kvalifikacijske direktive (21 (1) člen).

Ustavno sodišče nadalje navaja, da je pri presoji azilnih zadev z vidika 3. člena EKČP Evropsko sodišče za človekove pravice izoblikovalo stališče, da je prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Obstoj tveganja se primarno ocenjuje glede na dejstva, ki so bila znana oziroma bi morala biti znana državi pogodbenici v času izgona oziroma izročitve prosilca. Za odločanje ESČP pa so pomembni tudi aktualni podatki o stanju v državi v času odločanja sodišča, ki so pridobljeni po sprejemu končne odločitve nacionalnih organov. Vendar ugotovitev, da v posamezni državi prihaja do resnih kršitev človekovih pravic, sama po sebi ne zadošča za ugoditev pritožbi. ESČP namreč vselej presoja, ali je osebna situacija pritožnika takšna, da bi bila njegova izročitev v izvorno državo v nasprotju s 3. členom EKČP. Pri tem ocenjuje tudi splošno verodostojnost izjav prosilca, podanih pred nacionalnimi organi in v postopku pred ESČP.

Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča 18. člen Ustave (prepoved mučenja) prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja realna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma vanjo izgnana. Ker pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel, mora po stališču Ustavnega sodišča zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter da prosilec v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.

Pristojni organ mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite presoditi, (1) ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za mednarodno zaščito, take, da se lahko čuti ogrožena in (2) ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb. V presojo o obstoju drugega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Pristojni organ mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.

Outcome: 

Ustavno sodišče je presodilo, da 22 (3) člen ni v skladu z ustavo, ugodilo ustavni pritožbi, razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.

Observations/Comments: 

Full text of the judgment in Slovenian is available here

Other sources cited: 

S. Rakočević, Nekatera pravna vprašanja glede priznavanja statusa begunca in načelo nevračanja (non-refoulment), Pravnik, let. 55, št. 6–8 (2000), str. 468;

R. Thomas, Assessing the Credibility of Asylum Claims: EU and UK Approaches Examined, European Journal of Migration and Law, let. 8, št. 1 (2006), str. 79–96;

K. Hailbronner (ur.), EU Immigration and Asylum Law, Commentary on EU Regulations and Directives, Verlag C. H. Beck oHG, München 2010, str. 1024.

Case Law Cited: 

Constitutional Court, Up-2012/08, 5 March 2009

Constitutional Court, Up-1970/08, 2 April 2009

Constitutional Court, Up-763/09, 17 September 2009

Constitutional Court, U-I-238/06, 7 December 2006

Constitutional Court, Up-78/00, 29 June 2000

ECtHR - Said v Netherlands, Application No. 2345/02

ECtHR - Collins and Akaziebe v Sweden (Application no. 23944/05)

ECtHR - Nasimi v Sweden (Application no 38865/02) (unreported) 2004