Republika Slovenija - Vrhovno sodišče, 20. oktober 2011, U-I-292/09-9

Ustavno sodišče ugotavlja, da je načelo nevračanja splošno priznano mednarodno načelo in obveznost spoštovati to načelo izhaja iz Ženevske konvencije (33 (1) člen), CAT (3. člen), EKČP (3. člen) in Kvalifikacijske direktive (21 (1) člen).

Ustavno sodišče nadalje navaja, da je pri presoji azilnih zadev z vidika 3. člena EKČP Evropsko sodišče za človekove pravice izoblikovalo stališče, da je prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Obstoj tveganja se primarno ocenjuje glede na dejstva, ki so bila znana oziroma bi morala biti znana državi pogodbenici v času izgona oziroma izročitve prosilca. Za odločanje ESČP pa so pomembni tudi aktualni podatki o stanju v državi v času odločanja sodišča, ki so pridobljeni po sprejemu končne odločitve nacionalnih organov. Vendar ugotovitev, da v posamezni državi prihaja do resnih kršitev človekovih pravic, sama po sebi ne zadošča za ugoditev pritožbi. ESČP namreč vselej presoja, ali je osebna situacija pritožnika takšna, da bi bila njegova izročitev v izvorno državo v nasprotju s 3. členom EKČP. Pri tem ocenjuje tudi splošno verodostojnost izjav prosilca, podanih pred nacionalnimi organi in v postopku pred ESČP.

Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča 18. člen Ustave (prepoved mučenja) prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja realna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma vanjo izgnana. Ker pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel, mora po stališču Ustavnega sodišča zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter da prosilec v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.

Pristojni organ mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite presoditi, (1) ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za mednarodno zaščito, take, da se lahko čuti ogrožena in (2) ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb. V presojo o obstoju drugega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Pristojni organ mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.