Republika Slovenija - Vrhovno sodišče, 16. december 2009, I Up 63/2011

Country of Decision:
Country of Applicant:
Date of Decision:
16-02-2011
Citation:
I Up 63/2011
Court Name:
Vrhovno sodišče Republike Slovenije
Printer-friendly versionPrinter-friendly versionPDF versionPDF version
Headnote: 

Po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Proceduralna direktiva. Niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država.

S tem, ko je tožena stranka tožnika predala Republiki Hrvaški, ne da bi počakala na odločitev o tožnikovi tožbi in o predlogu za izdajo začasne odredbe, je kršila tožnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave RS.

Facts: 

Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je prošnjo za mednarodno zaščito brez vsebinske obravnave s sklepom zavrglo na podlagi nacionalnih določb o varni tretji državi.  MNZ je prosilca predalo Republiki Hrvaški, ki je z odlokom določena kot varna tretja država, še preden je sodišče izdalo sodbo v obravnavani zadevi, saj tožba zoper sklep o zavrženju ne zadrži izvršitve sklepa. Sodišče prve stopnje je tožbo kljub temu obravnavalo in ugotovilo, da je sklep Ministrstva nezakonit. MNZ se je na sodbo pritožilo.

Decision & Reasoning: 

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.

Vrhovno sodišče je tudi mnenja, da je tožena stranka s tem, ko je tožnika predala Republiki Hrvaški, ne da bi počakala na odločitev o tožnikovi tožbi in o predlogu za izdajo začasne odredbe (kljub temu da je bila o tožbi in vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe pred izročitvijo obveščena), kršila tožnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave RS. Res je sicer, da iz določb ZMZ neposredno ne izhaja, da tožba zoper sklep, izdan na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ, ne zadrži izročitve prosilca tretji varni državi, vendar zadržanje izvršitve po presoji Vrhovnega sodišča izhaja in praviloma zavezuje toženo stranko že iz narave stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek. Sicer se bo uveljavila praksa, da bo praktično kakršnakoli sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države s takojšnjo izročitvijo prosilcev taki državi v celoti izničena, saj z izročitvijo tuji državi tožnik ni več pod slovensko jurisdikcijo.

Vrhovno sodišče se sicer strinja, da odlok Vlade Republike Slovenije o razglasitvi varne tretje države zavezuje toženo stranko, vendar pa gre za izpodbojno domnevo. V primeru spremenjenih, npr. izrednih, okoliščin bi, kljub sicer sprejetemu odloku, navedena dikcija odloka omogočila tudi sami toženi stranki, da instituta varne tretje države zaradi takih okoliščin ne uporabi.

Tožena stranka pa ni dolžna v vsakem primeru v obrazložitvi sklepa navesti, na podlagi katerih informacij o stanju v tretji državi je Vlada Republike Slovenije sprejela odločitev, da je posamezna država varna tretja država. Seveda pa je tako dokumentacijo sodišču prve stopnje dolžna tožeča stranka posredovati na poziv sodišča, če prosilec za mednarodno zaščito izpodbija tak odlok, sodišče pa meni, da z odlokom razglašena varna tretja država ne izpolnjuje kriterijev za tako razglasitev, oziroma če okoliščine posameznega primera kažejo na to, da posamezna država, kljub njeni razglasitvi za varno tretjo državo, ni varna za določenega prosilca. Zato tudi ni izključena preučitev varnosti države od primera do primera za določenega prosilca, nobenega dvoma pa ni, da gre po izrecni določbi drugega odstavka 63. člena ZMZ pravica prosilcu, da lahko ves čas trajanja postopkov po konceptu varne tretje države predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država.

Outcome: 

Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo Ministrstva in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Observations/Comments: 

V času odločanja Vrhovnega sodišča se je 4. odstavek 74. člena glasil: »Tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev.» Kljub sodbi Vrhovnega sodišča je zakonodajalec kasneje uzakonil spremembo 4. odstavka 74. člena ter dodal stavek »V primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve.«.