Republika Slovenija - Ustavno sodišče Republike Slovenije, 18 December 2013, U-I-155/11

Po mnenju Ustavnega sodišča navedbe predlagatelja, da je koncept varne tretje države že sam po sebi v neskladju z načelom nevračanja ne držijo. Načelo nevračanja tudi ne zagotavlja prosilcu pravice do izbire države zaščite. Varnost tretje države lahko država oceni v vsakem konkretnem primeru ali pa na splošno. Prosilec pa mora imeti možnost, da domnevo o varnosti tretje države izpodbije. Zakonski kriteriji za oceno o varnosti tretje države (analogni kriterijem iz člena 27(1) Procesne direktive) izpolnjujejo zahteve, ki izhajajo iz spoštovanja načela nevračanja. Če bi Vlada določila varno tretjo državo v nasprotju z zakonskimi kriteriji, je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu.

Glede pojma  »nahajati se« Ustavno sodišče ugotavlja, da gre za nedoločen pojem in zajema široko paleto situacij, ki se med seboj lahko znatno razlikujejo glede na intenzivnost stika prosilca z ozemljem varne tretje države, na podlagi katerega bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo (smiselna zveza). Po eni strani omogoča razlago, da za nastanek smiselne zveze zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec nedvomno prišel iz ozemlja tretje države. Po drugi strani pa navedeni pojem omogoča tudi razlago, ki jo ponuja predlagatelj, in sicer, da le zakonito bivanje v tretji državi pomeni smiselno zvezo. S tem je dana možnost različne uporabe v bistveno enakih primerih, pa tudi možnost arbitrarnosti državnih organov pri odločanju o pravicah posameznikov. Ker izročitev prosilca za mednarodno zaščito v tretjo državo lahko pomeni ogrožanje pravice iz 18. člena Ustave (prepoved mučenja), je zahteva po jasnih in določnih normah posebnega pomena. Izpodbijana ureditev v ZMZ je zaradi nejasnosti načina ugotavljanja pristojnosti tretje države za vsebinsko obravnavanje prošnje v neskladju z Ustavo. Poleg tega je protiustavna tudi zaradi nejasnosti položaja prosilca za mednarodno zaščito, če po izdaji sklepa o zavrženju prošnje tretja država ne dovoli vstopa na svoje ozemlje, in nejasnosti okoliščin, ki jih prosilec lahko izpodbija v tem postopku.

V skladu s sprejetimi stališči Ustavnega sodišča nesuspenzivnost tožbe v upravnem sporu ne pomeni nujno posega v 25. člen Ustave (pravica do pravnega sredstva), ker ima tožnik skupaj s tožbo možnost vložitve zahteve za začasno odložitev izvršitve. Vendar iz načela nevračanja izhaja, da morajo države pri odločanju o prošnjah za mednarodno zaščito zagotoviti tak postopek, ki ne ovira realnih možnosti prosilca, da dokaže utemeljenost prošnje. ESČP je pri presoji azilnih zadev z vidika 3. člena EKČP sprejelo stališče, da mora imeti učinkovito pravno sredstvo proti izgonu v državo, kjer je prosilec lahko izpostavljen nečloveškemu ravnanju, samo po sebi suspenzivni učinek. Po mnenju ESČP zahteva za začasno zadržanje izvršitve ne more nadomestiti avtomatične določitve suspenzivnosti. Ustavno sodišče zaključuje, da je izpodbijana ureditev protiustavna, saj ob upoštevanju nepopravljivih škodljivih posledic, ki bi lahko nastale prosilcu, če bi do nečloveškega ravnanja prišlo, pospešitev in povečanje učinkovitosti postopka ter zmanjšanje stroškov države ne moreta biti ustavno dopustna cilja za omejitev pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva.