Republika Slovenija - Ustavno sodišče Republike Slovenije, 10 October 2012, Up-21/11

Country of Decision:
Country of Applicant:
Date of Decision:
10-10-2012
Citation:
Up-21/11
Court Name:
Ustavno sodišče Republike Slovenije
National / Other Legislative Provisions:
Slovenia - Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) (International Protection Act)
Slovenia - Ustava Republike Slovenije (Constitution)
Slovenia - Zakon o tujcih (ZTuj-1) (Aliens Act ) - Art 56
Printer-friendly versionPrinter-friendly versionPDF versionPDF version
Headnote: 

Ker je Republika Slovenija privolila v ponovni sprejem pritožnika po Dublinski uredbi, bi moral biti ta od samega vstopa v državo dalje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na to zoper njega ni bilo dopustno odrejati ukrepov, ki jih zakon določa za tujce, ki niso prosilci za mednarodno zaščito. Pritožniku bi bilo lahko gibanje omejeno le pod pogoji, ki veljajo za omejitev gibanja prosilcem za mednarodno zaščito. 

Za omejitev pravice do osebne svobode v pritožnikovem primeru ni bilo podlage. Pritožniku je bila z nastanitvijo v Centru za tujce za sporno časovno obdobje nedopustno omejena njegova pravica do osebne svobode.

Facts: 

Pritožniku je ob vrnitvi v Slovenijo po Dublinski uredbi Policija s sklepom omejila gibanje na Center za tujce na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj-1). Po oceni Vrhovnega sodišča je pritožnik status prosilca za mednarodno zaščito dobil šele z dnem vložitve popolne prošnje za mednarodno zaščito, zato Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) ni mogel biti podlaga za omejitev gibanja pritožniku do trenutka vložitve popolne prošnje.

Pritožnik meni, da je šlo za protipravni odvzem prostosti brez ustrezne odločbe. Po mnenju pritožnika bi mu bilo gibanje lahko omejeno le pod pogoji navedenimi v 51. členu ZMZ.

Decision & Reasoning: 

Za presojo Ustavnega sodišča je bistvena okoliščina, da je bil pritožnik predan Republiki Sloveniji na podlagi Dublinske uredbe. V skladu s točko (d) prvega odstavka 20. člena Dublinske uredbe mora država članica, ki privoli v ponovni sprejem prosilca za azil, to osebo ponovno sprejeti na svoje ozemlje. S tem ko država članica ponovno sprejme prosilca za mednarodno zaščito, sprejme odgovornost, da bo v skladu z nacionalno zakonodajo ter ob upoštevanju procesnih in materialnih standardov azilnega prava Evropske unije  preverila utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito. Eden od temeljnih ciljev Dublinske uredbe je prosilcem zagotoviti "učinkovit dostop do postopkov za določitev statusa begunca" v vsaj eni državi članici. Obveznost odgovorne države članice dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je določena v točki (b) prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe in sodi med pomembna načela te uredbe. Iz tega načela izhaja tudi obveznost ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito. Prosilcu je tako zagotovljeno jamstvo učinkovitega dostopa do postopka obravnave prošnje za mednarodno zaščito v državi članici, ki je glede na merila in mehanizme te uredbe odgovorna za obravnavo prošnje. S tem se preprečuje nastanek t. i. refugees in orbit, torej to, da se prosilci za mednarodno zaščito iz ene države odstranijo v drugo, ne da bi bila njihova prošnja obravnavana, in bi bila tako njihova pravica do mednarodne zaščite praktično razvrednotena.

Ob upoštevanju navedenih smernic azilnega prava EU je nesprejemljivo položaj pritožnika enačiti s položajem tujca, ki je v postopku odstranitve iz države in se mu lahko omeji gibanje pod pogoji iz 56. člena ZTuj-1.

Ker je Republika Slovenija privolila v ponovni sprejem pritožnika, bi moral biti ta od samega vstopa v državo dalje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec). Republika Slovenija je s tem sprejela odgovornost dokončati obravnavanje prošnje v skladu s točko (b) prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe. Za obravnavano zadevo tako niti ni pomembno razlikovanje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pritožniku bi bilo lahko gibanje omejeno le pod pogoji iz 51. člena ZMZ.

Outcome: 

Ustavno sodišče je presodilo, da je bila pritožniku z odvzemom prostosti brez odločbe kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je ugodilo ustavni pritožbi ter razveljavilo sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča.

Other sources cited: 

M. Hermann v: Hailbronner K. (ur.), EU Immigration and Asylum Law, München 2010, komentar k 1. členu Dublinske uredbe, str. 1376, 1378.

 M. Hermann v: Hailbronner K. (ur.), EU Immigration and Asylum Law, München 2010, komentar k 16. členu Dublinske uredbe, str. 1416.

H. Battjes, European Asylum Law and International Law, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden/Boston 2006, str. 388.

Spijkerboer/Arbaoui v: Hailbronner K. (ur.), EU Immigration and Asylum Law, München 2010, komentar k 2. členu Postopkovne direktive, str. 1260.

Case Law Cited: 

Slovenia - Constitutional Court, 3 December 2009, Up-360/09

ECtHR - Guzzardi v. Italy, Application No. 7367/76

ECtHR - Abdolkhani and Karimnia v. Turkey, Application No. 30471/08

ECtHR - Amuur v. France, Application No. 19776/92