Republika Slovenija - Upravno sodišče Republike Slovenije, 28 July 2011, I U 1353/2011

Upravno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru MNZ napačno uporabilo določbo ZMZ o omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V azilnih postopkih ne velja v vsakem primeru, da mora prosilec izkazati istovetnost z uradnim osebnim dokumentom, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. Okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez osebnih dokumentov je lahko posledica resničnega preganjanja, po drugi strani pa je lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo na zakonit način in z osebnimi dokumenti element, ki govori proti verodostojnosti prosilca za azil. Upravno sodišče se v  nadaljevanju obrazložitve sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010, po kateri za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov. Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Pri tem je pravno pomembno vprašanje, ali je prosilec imel osebni dokument oziroma ali mu je bil v izvorni državi takšen dokument dejansko izdan. Pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete pa je tudi prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev, zakaj nima oziroma ni mogel predložiti osebnega dokumenta.

Ob zaslišanju na sodišču je prosilec pojasnil, da nima nobenega osebnega dokumenta in ga zaradi razmer v izvorni državi tudi nikoli ni imel. Prosilec na zaslišanju tudi ni kazal nobenih znakov neverodostojnosti pri odgovorih na vprašanja, ki so se nanašala na njegovo identiteto in njegovo dejavnost v izvorni državi. Sodišče zaključuje, da je MNZ nepravilno omejilo gibanje prosilcu na podlagi ugotavljanja istovetnosti, saj ni ugotovilo pravno relevantnega dvoma v istovetnost tožnika in ni sledilo uveljavljeni upravno-sodni praksi na tem področju; poleg tega pa tudi ni izkazalo potrebne neposredne zveze med omejitvijo osebne svobode tožnika in uradnim postopkom pridobivanja dokumenta.

Upravno sodišče nadalje ugotavlja, da je sklep o omejitvi gibanja nezakonit tudi zato, ker MNZ pri odločitvi ni uporabilo načela sorazmernosti, kot izhaja iz nacionalne ustavnosodne prakse oziroma iz 52(1) člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ukrep omejitve osebne svobode bi moral  biti v neposredni zvezi z namenom ugotavljanja istovetnosti in zagotovitve prisotnosti prosilca v primeru izkazane begosumnosti ali drugačnega oviranja postopka po Dublinski uredbi, in tožena stranka bi morala pred izdajo sklepa ugotoviti, da zakonitega namena ne more uresničiti s kakšnim drugim, v človekove pravice manj posegajočim ukrepom.

Upravno sodišče nazadnje ugotavlja, da zgoraj navedena obrazložitev, zakaj je izpodbijani sklep nezakonit, velja tudi za drugi razlog za omejitev gibanja – pridobitev rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Iz sklepa namreč ni razvidno, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka morda implicitno ocenila, da je tožnik begosumen. Sodišče se je na zaslišanju na glavni obravnavi prepričalo, da tožnik ne daje znakov begosumnosti zlasti na podlagi njegovega pričanja o preganjanju v izvorni državi in o socialnih težavah, ki jih je imel  v Italiji, in glede na to, da je po prihodu v Republiko Slovenijo samoiniciativno odšel v Azilni dom.