Republika Slovenija - Upravno sodišče, 14. februar 2012, I U 42/2012,

Country of Decision:
Country of Applicant:
Date of Decision:
14-02-2012
Citation:
I U 42/2012
Court Name:
Upravno sodišče Republike Slovenije
Printer-friendly versionPrinter-friendly versionPDF versionPDF version
Headnote: 

Tožena stranka bi morala pri odločanju uporabiti pravni institut oziroma načelo največje otrokove koristi. Upoštevanje mladoletnosti pri postavljanju vprašanj in tudi zastopanje mladoletnega prosilca sta zgolj nujna elementa v postopku dokazovanja in ugotavljanja dejanskega stanja. Načelo varovanja največje koristi otroka pa mora imeti pomen tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev absolutnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja (v zvezi s subsidiarno zaščito).

Tožena stranka bi morala že v postopku odločanja o mednarodni zaščiti začeti postopek iskanja staršev in ne šele v postopku odstranitve iz države.

Dejanja preganjanja so lahko tudi grožnje in nasilje družinskim članom te osebe, kolikor je ta oseba z družinskimi člani povezana z dejstvi, zaradi katerih je bilo nasilje že izvedeno.

Tožnik mora navesti vse okoliščine v zvezi z njegovim preganjanjem, ki so mu znane, vendar pa ni obveznost na tožniku, da vzpostavi materialno-pravno pravilno povezavo med preganjanjem in razlogi za preganjanje.

Dejstvo, da je nekdo otrok v Afganistanu lahko pomeni  pripadnost določeni družbeni skupini.

Facts: 

Mladoletni tožnik iz province Gazni je zapustil Afganistan skupaj s starejšim bratom, s katerim pa je med potjo izgubil stik. Šele na poti mu je brat povedal, da sta zapustila Afganistan, ker so njunega starejšega brata ubili Talibani ter da so Talibani nato grozili celotni družini, ki se je zaradi tega bila primorana preseliti v Kabul.

Tožena stranka - Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je mladoletnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnilo. Mladoletnik naj ne bi bil verodostojen, ker ni vedel za ime svojega brata, ki je bil ubit s strani Talibanov, kot tudi zato, ker o smrti brata, ko je bil še v Afganistanu, ni nič vedel in ni zaznal nikakršne žalosti v družini.

MNZ je nadalje trdilo, da tožnik ni izkazal subjektivnega elementa strahu, saj dejanja preganjanja, ki jih je navedel, niso zadevala njega osebno, ter da ni navedel povezave med preganjanjem in razlogi po Ženevski konvenciji.

Dejstvo, da je tožnik mladoletnik, je MNZ upoštevalo le tako, da je postopek prilagodilo njegovi starosti, ni pa upoštevalo tega dejstva pri samem presojanju, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

MNZ je menilo, da se tožnik lahko vrne k staršem v Kabul, čeprav je zatrjeval, da stikov z njimi nima in da ne ve kje so. MNZ staršev ni poskusilo poiskati, saj naj bi bila to obveznost policije v postopku odstranitve iz države, in ne obveznost MNZ v postopku odločanja o mednarodni zaščiti.

Po mnenju MNZ v Kabulu stopnja samovoljnega nasilja ni tako visoka, da bi bila vsaka oseba ob vrnitvi v to provinco ogrožena. Sodišče Evropske unije je v zadevi Elgafaji  zavzelo stališče, da čimbolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Tožnik pa v konkretnem primeru ni navajal nobenih takih okoliščin, ki bi utemeljevale priznanje zaščite tudi po nižji stopnji nasilja. Po mnenju tožene stranke mladoletnost ni ena izmed takšnih osebnih okoliščin.

Decision & Reasoning: 

Sodišče je mnenja, da brez poznavanja lokalnih običajev iz države izvora nepoznavanje imena brata in vzdušja v družini še ne more biti podlaga za oceno, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti.

Prav tako ni pravilno sklepanje MNZ, da tožnikovemu strahu manjka subjektivni element, saj je izkazal strah pred Talibani. Ali je ta strah utemeljen, bi tožena stranka morala ugotoviti s presojo vseh relevantnih okoliščin ter z analizo informacij o izvorni državi. Ker iz ZMZ in Ženevske konvencije ter Kvalifikacijske Direktive ne izhaja, da mora biti nasilje vedno izvedeno neposredno zoper osebo, ki prosi za mednarodno zaščito, so dejanja preganjanja lahko tudi grožnje in nasilje družinskim članom te osebe, kolikor je ta oseba z družinskimi člani povezana z dejstvi, zaradi katerih je bilo nasilje že izvedeno.

Tožniku ni potrebno izrecno navesti razloga preganjanja po Ženevski konvenciji. Res je sicer, da mora tožnik navesti vse okoliščine v zvezi z njegovim preganjanjem, ki so mu znane, vendar pa ni obveznost na tožniku, da vzpostavi materialno-pravno pravilno povezavo med preganjanjem in razlogi za preganjanje. Pravni preizkus te povezave mora narediti tožena stranka.

Tožena stranka ni upoštevala največje koristi otroka, kot ji narekuje ZMZ in Konvencija o otrokovih pravicah. MNZ bi moralo že v postopku odločanja o mednarodni zaščiti začeti postopek iskanja staršev in ne šele v postopku odstranitve iz države. Vprašanje, ali je v izvorni državi poskrbljeno za otrokovo varnost in sprejem z vidika osnovnih pogojev za življenje, je pomembno, saj je vezano na subsidiarno zaščito v povezavi s 3. členom EKČP.

Upoštevanje mladoletnosti pri postavljanju vprašanj in tudi zastopanje mladoletnega prosilca sta zgolj nujna elementa v postopku dokazovanja in ugotavljanja dejanskega stanja v smislu 6. odstavka 47. člena ZMZ in 3. odstavka 16. člena ZMZ (ter 17. člena t.i. Procesne Direktive 2005/85/ES). Vendar mora imeti načelo varovanja največje koristi otroka pomen tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev absolutnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja (v zvezi s subsidiarno zaščito). 

Nepravilno je stališče tožene stranke, da je naloga (samo) zakonitega zastopnika in pooblaščenca, da skrbi za otrokove koristi, ampak je tudi naloga organa, ki odloča, da v izpodbijanem aktu kot glavno vodilo upošteva načelo varovanja največjih otrokovih koristi. 

Otrok v Afganistanu je lahko pripadnik določene družbene skupine. Biti mladoletnik v Afganistanu in brez stika s starši je namreč značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se take osebe ne samo ne sme prisiliti, da se tej identiteti odreče, ampak se tej identiteti v celoti niti ni mogoče odreči, poleg tega pa ima nedvomno omenjena skupina v Afganistanu posebno identiteto, saj jo kot tako za vojaško-politične namene dojemajo Talibani, ali jo kot tako za druge prepovedane namene, kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, trgovina z drogami ali drug kriminal, dojemajo kriminalne skupine. Tožnik bi torej lahko bil preganjan zaradi pripadnosti ranljivi skupini otrok z ali brez staršev.

Outcome: 

Upravno sodišče je tožbi ugodilo, odpravilo odločbo MNZ in vrnilo zadevo MNZ v ponovni postopek.

Subsequent Proceedings : 

MNZ se je na sodbo pritožilo, vendar je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 171/2012 z dne 18.04.2012 potrdilo izpodbijano sodbo. MNZ je nato izdalo novo odločbo in mladoletniku priznalo status subsidiarne zaščite.

Other sources cited: 

Odbor ZN o pravicah otrok v smernicah v zvezi s prošnjami za azil, ki jih podajo otroci,  December 2009, General Comment št. 6, odst. 74