ECRE is currently working on redeveloping the website. Visitors can still access the database and search for asylum-related judgments up until 2021.
You are here
Home ›Republika Slovenija - Sodba Vrhovnega sodišča , 21 November 2012, I Up 509/2012
International Law > 1951 Refugee Convention
International Law > 1951 Refugee Convention > Art 33
Council of Europe Instruments > EN - Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms
Council of Europe Instruments
European Union Law > EN - Asylum Procedures Directive, Council Directive 2005/85/EC of 1 December 2005
European Union Law > EN - Charter of Fundamental Rights of the European Union
Council of Europe Instruments > EN - Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms > Article 3
European Union Law > EN - Asylum Procedures Directive, Council Directive 2005/85/EC of 1 December 2005 > Art 23
European Union Law > EN - Charter of Fundamental Rights of the European Union > Article 4
European Union Law > EN - Qualification Directive, Directive 2004/83/EC of 29 April 2004 > Art 10
European Union Law > EN - Qualification Directive, Directive 2004/83/EC of 29 April 2004 > Art 15
UNHCR Handbook
Slovenia - Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) (International Protection Act)
Tožnika nista pripadnika posebne družbene skupine v smislu Konvencije o statusu beguncev, saj niti iz njunih navedb niti iz splošno znanih informacij ne izhaja, da Republika Srbija svoje državljane, ki izhajajo iz Kosova, šteje za posebno skupino s specifičnimi lastnostmi oziroma karakteristikami.
Iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom EKČP in odločbe Ustavnega sodišča Up-96/09, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja, da predstavlja minimalna socialno-ekonomska zaščita posameznika, ki je odvisen od državne pomoči, kršitev dostojanstva in razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Slabe socialno-ekonomske razmere, v katerih živi pretežen del prebivalstva posamezne države prav tako ne predstavljajo razlogov za priznanje subsidiarne zaščite.
Tožnika (mati in sin), državljana Srbije, sta v Republiki Sloveniji zaprosila za mednarodno zaščito iz razloga, da sta se morala zaradi vojne izseliti iz Kosova in sta bila nato prisiljena v slabih življenjskih razmerah živeti v begunskih taboriščih in drugih zasilnih nastanitvah v Srbiji, pri čemer sta bila kot prišleka iz Kosova žrtvi diskriminacije. Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je njuno prošnjo zavrnilo v pospešenem postopku.
Sodišče prve stopnje meni, da je ocena MNZ, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje begunca, zadostna, nepravilna pa je odločitev glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito, saj bi moralo MNZ glede tega pogoja odločiti v rednem, na pa v pospešenem postopku. Pogoj »očitne neutemeljenosti prošnje« ni izpolnjen, MNZ bi moralo z vidika sodne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ESČP ugotoviti, kakšno je stanje v zbirnih centrih notranje razseljenih oseb v Srbiji, z vidika varne vrnitve tožnikov v smislu 3. člena EKČP.
MNZ se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožilo.
Po mnenju Vrhovnega sodišča je pritožba utemeljena. V obravnavanem primeru je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča o prošnji tožnikov mogoče odločati v pospešenem postopku, že na podlagi podatkov oziroma izjave, ki sta jo podala prosilca za mednarodno zaščito.
Povod za zapustitev Srbije po presoji Vrhovnega sodišča ni dejstvo, da tožnika izhajata iz Kosova, temveč so to ekonomski razlogi. Tožnika nista pripadnika posebne družbene skupine v smislu Konvencije o statusu beguncev, saj niti iz njunih navedb niti iz splošno znanih informacij ne izhaja, da Republika Srbija svoje državljane, ki izhajajo iz Kosova, šteje za posebno skupino s specifičnimi lastnostmi oziroma karakteristikami. Kot izhaja iz Priročnika UNHCR, Genova 1992, (79. točka) pripadnost posebni družbeni skupini sama po sebi tudi ne opravičuje prošnje za begunski status, saj morajo obstajati posebne okoliščine, ko je pripadnost posebni družbeni skupini lahko utemeljen razlog za preganjanje.
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno tudi stališče MNZ, da je očitno, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za subsidiarno obliko mednarodne zaščite. Okoliščine za priznanje subsidiarne zaščite ne izhajajo niti iz splošno znanih informacij o Srbiji niti iz zatrjevanj tožnikov. Republika Srbija je sicer res ena izmed s priseljenci iz nekdanje Jugoslavije najbolj obremenjenih evropskih držav, vendar iz splošno znanih informacij ne izhaja, da so priseljenci diskriminirani, ali da živijo v ponižujočih razmerah, ki predstavljajo kršitev 3. člena EKČP. Kot izhaja iz Priročnika UNHCR (točke 62, 63 in 64) gospodarske razmere v posamezni državi, s katerimi je soočena večina prebivalcev posamezne države, niso razlog za priznanje begunskega statusa.
Iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom EKČP in odločbe Ustavnega sodišča Up-96/09, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja, da predstavlja minimalna socialno-ekonomska zaščita posameznika, ki je odvisen od državne pomoči, kršitev dostojanstva in razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Judikatura Ustavnega sodišča RS in ESČP tudi ne daje podlage za zaključek, da predstavljajo slabe socialno-ekonomske razmere, v katerih živi pretežen del prebivalstva posamezne države, razlog za priznanje subsidiarne zaščite.
Vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožba zavrne.
Slovenia - Constitutional Court, 9 July 2009, Up-96/09
Slovenia - Supreme Court RS, 4 July 2012, I Up 323/2012
Slovenia - Administrative Court RS, 30 May 2012, I U 747/2012
ECtHR - Budina v. Russia, Application No. 45603/05
Languages
- English
- Français
- Deutsch
- Nederlands
- Español
- Čeština
- Suomi
- Magyar
- Svenska
- Dansk
- Ελληνικά
- Italiano
- Polski
- Português
- Slovenčina
- Slovenščina